Ob še enem femicidu

Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja je ob zadnjem primeru femicida v Sloveniji poslalo izjavo za javnost, ki jo objavljamo v celoti:

„Z obžalovanjem sprejemamo vest, da je prišlo v preteklih tednih do še enega tragičnega primera femicida v Sloveniji. Še enkrat se soočamo z dejstvom, da nasilje v družini ne izbira in da tudi najbolj navidezno “zgledne” družine niso imune pred njegovimi najhujšimi posledicami. Ponovno beremo, da je šlo za zgledno družino, v kateri ni bilo videti težav. A bojimo se, da težave ponovno povezujemo zgolj z modricami, okrvavljeni in zlomljenimi udi ter umori.

Zgodba femicida, kateri smo priča v zadnjih tednih, ponovno govori o tem, da se še vedno soočamo z velikim izzivom, da ne želimo ali ne znamo prepoznati znakov nasilja, ki se dogaja za zaprtimi vrati. Zlasti tistega nasilja, ki za posledico nima hujših telesnih poškodb. Nasilja, ki na prefinjen, manipulativen in prikrit način uničuje življenja ljudi, zlasti žensk in otrok v družini, a smo do njega v družbi, žal, še velikokrat preveč tolerantni. To je zaskrbljujoča rana našega skupnega tkiva, ki zahteva nujno pozornost in ukrepanje.

Psihično nasilje ostaja pogosto spregledano ali podcenjeno, a v resnici lahko povzroči enake, če ne še hujše posledice kot fizično nasilje. Ocene ogroženosti, ki so jim žrtve nasilja družini v postopkih deležne in na osnovi katerih se nato načrtuje njihova zaščita, se vse prevečkrat bazirajo izključno na fizično nasilje. Če fizičnega napada ni, če žrtev nima vidnih poškodb, se še pogosto smatra, da žrtev ni visoko ogrožena in da je ni potrebno posebej zaščititi. Celo verbalne grožnje zoper življenje in telo, če le te ne spremljajo fizični napadi, se velikokrat ne obravnavajo kot resnejšo obliko nasilja. Še več, ne malo žrtev nasilja pove, da ko gredo prijaviti nasilje ali na institucijah spregovorijo o nasilju in nimajo vidnih fizičnih poškodb ali do fizičnega napada še ni prišlo, jim je rečeno, da dokler se nekaj ne zgodi, ne morejo ukrepati. Ob tem pa se sprašujemo, kaj je tisto nekaj, kar se mora zgoditi? Kje je tista meja, ko lahko kot družba dosežemo konsenz, da je žrtev potrebno zaščiti?

Analiza intimnopartnerskih femicidov v Sloveniji je namreč pokazala, da se v tretjini primerov femicid zgodi tam, kjer povzročitelj predhodno ni bil fizično nasilen, je pa bil izjemno psihično nasilen, nadzorovalen, poniževalen, morbidno ali objestno ljubosumen in manipulativen. Tega nasilja pa okolica praviloma ni zaznavala kot posebej problematičnega ali resnega. Tisto nekaj, kar se je moralo zgoditi, pa je bil umor. Torej smo vlak za zaščito v celoti zamudili.

Ponovno se moramo zavedati, da je prepoznavanje in obravnava vseh oblik nasilja, zlasti pa psihičnega nasilja v družini ključnega pomena za preprečevanje femicida, kot je ta, ki smo mu bili nazadnje priča. Ne smemo dopustiti, da ti umori postanejo zgolj statistika ali običajen del naše resničnosti. Namesto tega moramo aktivno delovati za vzpostavitev okolja, ki nasilju ne daje prostora in ki podpira žrtve ter jih varuje. Varovati bi jih pa moralo tedaj, ko je še pravi čas in ne tedaj, ko je že prepozno.

Zato smo mnenja, da so diskusije, ki vse svoje napore vlagajo v poostreno kaznovanje povzročiteljev femicida precej nekonstruktivne, saj bi vse napore morali vlagati v preprečevanje femicida. Sicer pozdravljamo, da je prvič v zgodovini Slovenije bila pred kratkim pravnomočno izrečena dosmrtna ječa povzročitelju femicida pri nas, saj gre za pomembno sporočilo širši javnosti glede tega vprašanja, a ne moremo mimo grenkega priokusa, da ta kazen, razen simbolnega sporočila, drugega ne rešuje. Žal še vedno deček in njegov stric ostajata brez svoje družine, tri življenja so bila za vedno preknjena in to je vse kar v tej zgodbi šteje.

Dejstvo je, in to potrjujejo številne tako domače kot tuje raziskave, da so intimnopartnerski umori tista kazniva dejanja, ki bi jih bilo mogoče v veliki meri preprečiti. Zato ponovno izpostavljamo, da je prvenstveno potrebno vlagati v preventivno delovanje in v sistem, ki ne bo podaljšana roka povzročiteljev nasilja, ampak bo v prvi vrsti zaščitna roka žrtev ter v sistem, ki ne bo ves čas tehtal katera človekova pravica je pomembnejša, ali pravica povzročitelja do svobode gibanja ali pravica žrtve do življenja brez nasilja. Sprašujemo se ali sta res ti dve pravici na tehtnici enakovredni? Ali res tehtata v celoti enako? Namenoma ob tem puščamo odprto vprašanje. Naj si vendarle vsak od nas na to vprašanje odgovori pri sebi.

Upamo, da bomo nekega dne prišli do družbenega konsenza o tem, katera pravica bi na tehtnici vendarle morala tehtati več. Zato pozivamo k odločnemu ukrepanju v smislu ozaveščanja, izobraževanja ter zagotavljanja dostopa do ustrezne pomoči za vse tiste, ki trpijo zaradi nasilja v družini. Pozivamo k resnejšemu obravnavanju vseh oblik nasilja in ne samo fizičnega nasilja. Kajti le skupaj lahko ustvarimo družbo, kjer so varnost, spoštovanje in enakost temeljne vrednote, ki jih vsi spoštujemo in zasledujemo.”

Številka SOS telefona za ženske in otroke – žrtve nasilja je 080 11 55

Vir: doc. dr. Jasna Podreka

© 1989 - 2024 TELEVIZIJA NOVO MESTO d.o.o.

Izdelava: abeone.si